Wave-Spirit

...je vedno vse drugače. Zjutraj se odpelješ v službo, prometnih zamaškov ni, pred vhodom te čaka parkirno mesto, si skuhaš čaj in pregledaš pošto. Leto se začne umirjeno. Krasno?

No ja, ali pa ti zvoni telefon še preden oblečeš mulca, potem še dvakrat na poti do vrtca (ki je lučaj stran), se usedeš v avto in zaviješ levo proti gradbišču in potem tam zmrzuješ do dveh, namesto da bi v topli pisarni tapkal po računalniku. Krasno!

Samo par minut se je treba odpeljati ven iz te kisle megle, pa pride človek na prijetno topel sonček, fantastičen sneg in noro dobro vodo. Skrajni čas je, da se modam še nekam med skale, tam gor je vse zalito s snegom...

Čeprav - čisti zadetek je bil nedelja - Sonček, Soča, Otona - Kobarid (Katarakta še vedno ne furam). Poezija!

Železni repertoar božičnih pesmi na naših in tujih radijskih postajah me letos prijetno preseneča. V letošnjem letu sem namreč zgolj enkrat do sedaj slišal znamenito Last Christmas dua Wham, medtem ko se je v prejšnjih letih vrtela tudi po večkrat na dan (uro?). Očitno so jo zakonsko prepovedali ali vsaj omejili, da se ne bi dogajale podobne zadeve kot v Guantanamu, kjer so ujetnikom cele dneve vrteli rock glasbo, menda da jim olajšajo duha, saj naj bi se tako lažje zbrali in se na zaslišanjih lažje spomnili drobnih detajlov, ključnih imen in zanimivih lokacij.

Pravzaprav se je prav prijetno prevažati naokrog v avtomobilu in ne poslušati železnega repertoarja zadnjih let, čeprav vseeno razmišljam da bo na Tisti Dan radio obnemel...

Očitno je sem in tja potrebno, da se tudi vsega hudega navajen in recimo športno dokaj dobro utrjen človek malo ustavi in si vzame nekaj časa zase. Nekaj me je začelo zbadati v hrbtu, noge so bile malce telečje, spanec ni prinašal prave sprostitve. Današnje popoldne je bilo relativno umirjeno. Očitno si je treba večkrat vzeti čas.

In, hm, še se kažejo naporni dnevi...

Trikrat sneg v naslovu, verjetno bo to nekaj pomenilo? Ja, nič novega na blogu - sneg ima kar precej zraven (da niti ne omenjam službe).

Letošnja Uskovnica hvala bogu ni bila v stilu lanske (Ne grem na kolena), temveč v stilu Rockyja. Že v petek sem ubil idejo, da bi se s piksno podal na 1100 mnm, Urslnov XC 70 je obetal mnogo več. A le do tretjega ovinka, kjer smo spakirali otroke na sanke in v stilu Rocky-ja gonili v klanec. Nekako po treh kilometrih mi je postalo jasno, da je početje precej naporno, zato je bil po petih precej dobordošel Tuareg, ki je speljal gomilo otrok do koče. Pet pravih moških nas je nadaljevalo pot v snegu do kolen, oboroženih s steklenico Jegra. Slednji je izpustil dušo.

Četrtkov sneg je bilo povsod naokrog. Ekipa treh pravih moških se je čez Predel (1 m snega) namenila na prijetno polno Sočo. Ja, sami sebe smo preklinjali, ko smo se vozili čez Gorenjsko, a užitek, ko smo se stlačili z vode tam nekje pri podrtem mostu nadmudri vsako reklamo za Mastercard.

Sobota v smislu prvega treninga za izziv v Lienzu - heh, prav imate zopet bistra ideja Letečih kajakašev. Rateče torej in menda 20 km? Kakorkoli dovolj snega za začetek zime. Prijetno!