Wave-Spirit

Po načelu modernega vrtca so se v našem na veselje staršev in v izogib gužvi, plavanju in podobnim nevšečnostim odločili, da Gregorčke speljemo na Gregorjevo. Zbrani starši so kreativno rezali, ustvarjali, lepili in vezali ladjice, otroci so jih budno nadzorovali in jim svetovali ob manjših težavicah, ki so se pojavljale. Vsekakor je opazno, da imajo otroci v tem delu bistveno več izkušenj (sploh, kar tiče kreativnosti) .

Kraj dejanja je bil nedvoumen - Trnovo. Pot do tja pa je minila za nekatere razposajeno, za druge utrudljivo, tretji pa so nihali iz ene strani na drugo. Seveda nismo ostali neopaženi in originalna Trnovčanka (verjeno ravno iz božjega hrama) nas je nadirala, da bomo tistemu zgoraj vse štrene zmešali, saj se ladjice vendar spušča dan prej.

V stilu modernega vrtca prilagam svojo kaprico tudi sam - dejanje je važno, a pot je tista, ki te uči.

Menda sem prvič na tisti "šolski" način delal snežaka. Saj je jasno - narediš kepico in jo kotališ v kepuljo, pa še eno in še eno, zložiš drugo vrh druge, okrasiš in zadeva stoji. Presenetljivo še nikoli nisem naletel na tak sneg, da bi bil snežko skupaj sestavljen kar takole, mimogrede. Ekola, tokrat nam je uspelo.

Sonček včeraj je noro močno vlekel ven, spakiram otroka in Karmen v avto in letimo. Kam? Kako kam? Na Katarino vendar. Nekaj je na tem hribu, da je mnogokrat samoumevni cilj poti. Ob rahlem veterčku, ki je navihano lezel pod obleko nam je uspelo narediti nekaj prikupnih posnetkov. Za v družinski album bodo.

Več in večje pa v galeriji.

Mali je celo noč kašljal, se zbujal in sem ter tja tudi malo pocmizdil. Nočni šiht je pobral svoj davek in mulca sva danes soglasno proglasila za nezmožnega pustovanja. Tokrat vlogo dnevne bolničarke prevzema Karmen, vlogo nočnega oskrbnika sem prijazno prevzel sam - prav mi je, kaj pa zmatranega mulca gonim na filmski večer čez pol Slovenije.

Zlobni jezik (le kateri bi to v naši familiji lahko bil ane ) pa pravi, da mulec štrajka ker mu je Karmen hotela vsiliti svoje maske (Mojster Miha ali pa palček), on pa že od začetka januarja sanja, da bo muca...

Andrejeva napoved sneženja pred koncem tedna in lepi sončni dnevi za vikend so vzbujali skomine, v glavi je odmevalo samo hribi, hribi, hribi... a zgolj en telefonski pogovor v petek me je odvrnil od turnih misli in me prestavil na morje. Sonce nam jo je sicer zagodlo, saj je bila v soboto megla tam doli gostejša kot v Ljubljani, zato pa je bila družba toliko bolj vesela in torta slastna.

A hribovske želje niso ostale zgolj želje - že v petek sva se z Mojco iz Label-a zmenila, da pripeljem mladiča na Veliko planino in si naredim športni dan. Dve urici sem prav užitkarsko vijugal širnih planjavah, brez gužve, goveje in ostale muske, trdega umetnega snega in dolgih vrst pred žičnicami. Počasnejša vožnja na sedežnici je prav sproščujoče vplivala na nevajene noge, pogled na meglo v dolini pa miril misli.

Mladiču je bilo medtem dovolj in je zahteval naj me pokličejo (nič niso hoteli povat, kakšno štalo je delal, menda je bil kar OK) in po čajčku sva si privoščila en ričet in ene štruklje na Zelenem robu. Fantina za smučanje že uporablja svoje noge (kar pomeni, da mene ne krivi več v hrbtu), pluženje pa sovraži (pravzaprav, kdo pa danes še pluži?). Popoldneva na soncu nikakor nisva želela zamenjati z meglenim v dolini, zato sva si privoščila še nekaj spustov s sankami. Prijetno.

Mulec je svojo regeneracijo opravil na poti domov mene pa še čaka... Ampak najprej moram prebrat en Cicido. Lepe pozdrave!