Wave-Spirit

Prijava za 42 km v Berlinu 20. septembra letos je uradno oddana, napovedan čas 3:15 predvidoma ne bo mešal štren Gabreselasiju. Priprave so se tudi uradno začele in ni ga čez to, da premagaš nekajsto višincev z bordom na hrbtu mulček, pa medtem uživa z blondinko v smučarski šoli. Ko je šef smučarske šole opisoval kdo naju čaka na spodnji postaji Zelenice sem se sicer globoko zamislil, da morda le ne bi z Maksom zamenjala vlog... Kljub vsemu sem punco prepustil njemu, jaz pa pešaka v klanec... Hja, nisem se še naučil, mogoče bo pa mulc te zadeve bolj razumel...

Končno se je zgod... Opala, bila je že Sorica, tam nekje Decembra. Pravzaprav, tokrat se nisem niti malo šlepal. Krplje na noge in - hah tistile grilček tamle spredaj na turnih bo padel en, dva, tri. Še onega spredaj ujamem... Ekhm, fanta očitno počneta to vsak dan. Nič ne bo s prehitevanjem, uživajmo raje v naravi...

Nad Ljubeljem je lepo. Sportfulov trak za ušesa (windstoper) je zadnja izmed zimskih pridobitev - in se na kvazitoplih turah fantastično obnese. In tam zgoraj - enkrat, ko se pretolčeš skozi gozd je spet spokojno in mirno. Noge pa v petih minutah spusta pečejo, kot po celem dnevu na smučišču...

Precej hitijo tile tedni v 2009. Ne morem verjet, da smo že sredi februarja. Tale zima mi nekako ne štima, skrajni čas je, da malo nadoknadim in zmigam svojo rit v hribe.

Pravzaprav bi o tem lahko razmišljal tudi na Facebooku, pa ga namenoma ignoriram. Kot venomer, glava spet razmišlja po svoje...

Pa lep večer vsem!

...se zna zelo razjezit, tudi kričat zna... je Maks šepetal sosedovi Sari, ko sta nekaj naklepala. Pa ni bilo nič posebnega...

Kaj pa tata? Ja ta se je ukvarjal s serviserjem, ki mu niti približno ni bilo jasno, zakaj mi internet ne deluje. In ni bil prvi, že od nedelje Telemachovci tuhtajo in tuhtajo, pa nikakor ne stuhtajo. In seveda tuhtajo, saj jim dan za dnem diham za ovratnik. No, zadeva je taka - v petek si priklopim nov routerček (kaj jaz vem, kako se tej zadevi reče po naše), zabava pa se konča v soboto... Crkne... dela približno minuto, potem internet pade... Zelo zanimivo. Kjerkoli, na računalniku, na ruterju, vsepovsod... šment, in vsak mi pravi, dela, pri nas je vse OK, ops, zdaj pa ne dela več. Zamenjali so mi modem, pa še vedno isto. vragsigavedi, kaj je temu vzrok? Nadaljevanje menda sledi jutri... Danes mi bo pa že drugič v tem letu uspelo ujeti Housa... heh, zanimivo.

P.S. Tata se pa internetno šlepa prek sosedov

Nebo nad mestom se je zopet obarvalo modro. Brez oblačka. Neverjetno, kako me to vedno spravi k sebi po kopici turobnih zimskih dni, pa naravnost ljubim zimo. Kot vsak drug letni čas. Zima ima polno lepih trenutkov - na snegu, v hribih, na vodi... vsepovsod. Ampak taki turobni tedni, kot nas preganjajo v Ljubljani pa niso za nikamor...

Po tednu prisilnega počitka, povzročenem od tistih malih sluzastih, kot jim marsikdo pravi se je sonček prav prilegel. Nisem se mogel zadržat, da ne bi skočil še na Grad, preden sem malega odpravil na plavanje. Kar precej me je zvilo prejšnji teden. Zdravnica je rekla, ah virozica, dajva pregledat kri, saj bova? In potem ob izvidu strokovno ugotovila. Ajoj, precej težka viroza. Ta teden ne bo nič, vprašanje kaj se bo dogajalo z naslednjim... No, bil sem vzoren bolnik. Brez ugovarjanja sem počival, pil čajčke, jedel sadje in zelenjavo, ki ju precej (saj me je sram) puščam vnemar. Čas zdravi. Sploh pri takihle virozicah, človek nima kaj...

Vsem, ki jih dajete čez želim čimprejšnje okrevanje, vsem ostalim pa, pazite nase!