Wave-Spirit

Človek bi moral biti odgovoren, pa nemalokrat ni. Odgovoren v svojih dajanjih, za katerimi stoji, dela z njimi sebi v korist in predvsem ne škodi drugim. Odgovornost se lahko odraža na zelo različnih mestih. Na delovnem mestu, med prijatelji, v športu.

Stojim na bregu Save in zrem v deročo vodo. Vem, da je hladna, a me vseeno mika. Vidim, da je visoka in tehtam kaj bi naredil. Premalo oblečen na vodo? Saj bo le za kratek čas. Visoka je. Ima smisel tvegati prehlad, za res kratek spustek? Enkrat sem že staknil konkretno poškodbo ob preuranjeni odločitvi. Obrnem se in grem nazaj. Premalo užitka za preveč tveganja. Tokrat niti situacija z okoliškimi hribi ni ravno dobra. Dež na ledeni podlagi. Vsaj postati malo ob vodi me je umirilo. Rad poslušam šumenje, gledam valove in čutim kako mi teče med prsti rok. Tokrat je bil najin le pogled, naslednjič igra.

Nočni sprehodi tega tedna so bili pač drugačni. Španski. Madrid je lepo mesto. Živo, živahno. Razgibano. Kljub temperaturam, ki res niso bile najbolj prijazne je pokazal svoj temperament. In nočni sprehodi so bili vezani predvsem na tapas. In debate. S tistimi, ki jih že nekaj časa nisem videl in drugimi, s katerimi sem bil prvič.

Končno sem pa dobil tudi fotko s tistega nočnega sprehoda, ki si ga označiš z zvezdico.

Človek bi pričakoval, da bo med svojim delom v državni upravi odpotoval kdaj vsaj v recimo Bruselj in ne zgolj v Mursko Soboto, pa nič. Potem pa gre ven iz državne uprave in se po nekaj mesecih dela službeno znajde v Madridu. Prijetno kar se tiče Španije (spet tukaj), odkrivajoče kar se tiče dela. Precej drugačni pogledi se mi sedaj predstavljajo, zanimivi in izzivalni.

Sicer pa Španija je še vedno sredozemska, tapas bari prijetni, španke pa luštne, glasne in temperamentne. Njihovo čebljanje je prav zabavno, imam pa občutek, da sem čisto malo padel ven iz šaltanja med različnimi jeziki. Brez skrbi, kmalu bom nazaj.

Sicer pa prav zanimivo - v Madridu se po vogalih še opazi sneg. Menda ga je bilo 15 cm, pa je bil pri nas v sredo kaos že s petimi centimetri. Prav zanimivo bi bilo biti tu .

Nekako pred letom dni sva z bratrancem rinila na Viševnik ob polni luni... in pred nekaj dnevi ugotovila, da bi veljalo podvig ponoviti. Tokrat z malce več razmisleka ter cepinom v rokah in konkretnimi derezami na čevljih. Precej varneje, priznam! GPS je pokazal maksimalno hitrost 66 km/h, brskanje po njegovih podatkih celo 106 km/h - heh, s sankami je spust po smučišču precej zabavnejši in hitrejši, čeprav bi prej verjel prvi številki...

Popoldan je bil idealen za sprehode po zaledenelem jezeru... in podoživljanje starih fotografij.

...je vedno vse drugače. Zjutraj se odpelješ v službo, prometnih zamaškov ni, pred vhodom te čaka parkirno mesto, si skuhaš čaj in pregledaš pošto. Leto se začne umirjeno. Krasno?

No ja, ali pa ti zvoni telefon še preden oblečeš mulca, potem še dvakrat na poti do vrtca (ki je lučaj stran), se usedeš v avto in zaviješ levo proti gradbišču in potem tam zmrzuješ do dveh, namesto da bi v topli pisarni tapkal po računalniku. Krasno!