Wave-Spirit

Maks je živahen otrok, živahni otroci pa rabijo veliko gibanja, sicer začnejo počasi najedati staršem še tisto malo potrpljenja, kolikor ga le ti niso pustili v tlaki. Lani se je mulec tako rekoč sam vpisal na plesne urice v vrtcu, pa je bilo kar premalo, da bi razbili monotonost tedna; zadeva se je vendarle nekako odvijala v sklopu vrtca in ni imela bistvenega vpliva na prepih v ustaljenem ritmu družinskega življenja.

Treba je presekat, letos naredimo nekaj resnega in koristnega sem si rekel par tednov nazaj in ga vpisal na plavanje. Mulcu je voda všeč in ko sva včeraj prvič priletela v bazen in se dobila z grupo prestrašenih otrok in še bolj prestrašenih staršev, se je njemu zdelo vse popolnoma zabavno. Pravzaprav je kar oddivjal v bazen in se zame še zmenil ni. Ampak pravi, da ne gre več. Menda se mu je zamerilo, ker mu niso pustili metati rešilnega obroča (ja, tistega ta resnega, s stene) v vodo. Barabe!

[read other language]

Sem ter tja te kakšna zadeva preseneti. Da imata dva dokaj trmoglava človeka tudi trdoglavega mulca nikakor ni presenečenje. Ob prihodu v vrtec tako mali nemalokrat obsedi pred vrati, oziroma ga dajo obsedet pred vrata, da lahko tehtno razmisli ali se mu bolj splača pozdravit vzgojiteljico in otroke, ki so že v vrtcu, ali pa mu je ljubše sedenje pred vrati. Verjetno se kasneje odloči za prvo varianto, saj se ponavadi igra z drugimi otroci, ko ga pridemo iskat.

Danes pa prideva v vrtec in že na dvorišču glasno pozdravi hišnika, ki je ravno obrezoval grmičke, oddivja v igralnico in s pozdravom prehiti svojo vzgojiteljico, ki je ravno zajemala sapo, da se pripravi na najinega nadobudneža. Izraz na njenem obrazu pa se je v trenutku spremenil nekam med presenečenje in blaženost.

Verjetno je bil enak izraz tudi na mojem obrazu...

[read other language]

Dva dneva in prek 650 km sta dovolj, da v nedeljo zvečer prijetno zaspiš in si skuliran cel teden. Predvidevam, praksa bo pokazala pravilnost domneve. Sobotni izlet v Graz (Graz = IKEA) je najinega Pablota postavil v vlogo gospodarskega vozila, rezultat bo brez dvoma prijetnejše bivanje, par omaric, stolov, bolj za dušo.

Ob Nežinem rojstnem dnevu nedeljo nazaj je padel med Brenkoma in Brecljem dogovor o planinarjenju teden kasneje. Ustno so bile obveščene vse boljše polovice, v petek sicer nismo bili več prepričane o zadostni podkrepljenosti naše odločitve. Plan B - kolesarjenje s Penzlom pa je bil utemeljeno (Arso/Vode/Podatki/Soča/Log Čezsoški) zamenjan s planom C - veslanje po Soči. Veselje dneva je bilo nedvomno Maksovo. Slike+video, spodaj.

[read other language]

Jutro, prvi žarki se prebijajo skozi žaluzije in rišejo perforacijo na steno. Mujezin se oglasi z nežnimi jutranjimi melodijami. Misli mi pod odejo zlezejo k topli, nežni in dišeči K. na drugi strani postelje, s telesom jim komajda lahko sledim... zaželim si še nekaj trenutkov miru, ki se lahko prenevarno sprevržejo v lovljenje minut in divjanje. Kako dobro, da zna K. pravilno odmeriti te jutranje minute, meni se izmikajo med prsti kot kaplje dežja. Pes na počitniškem delu me spravi v čevlje in na grad. Telo danes začuda sodeluje, glava bo prisotna šele po popiti jutranji skodelici čaja.

Izza vrat dnevne sobe pokuka mala skuštrana glava medveda, nad njo mala skuštrana glava dečka. Obe se skrijeta še preden uspe kotiček mojega očesa dopovedati mletju v glavi, da me nekdo opazuje. Zasliši se: "Mamica!" in mladič izvede preskok v mamino posteljo, z odejo čez glavo nosek in dve očesci zaspano gledata v svet. Jutra bodo tudi pri tebi namenjena le prebujanju, vem!

Pogovor v vrtcu (v knjigi slika delfina z žogo na nosu):

M: "U, delfin!"

B: "U, kva zna!"

M: "To ni kvazna to je delfin!"