Wave-Spirit

Opažam, da se v zadnjih zapiskih nekako ponavljam, namreč - če zapisi že niso v zvezi s kajakom, so pa s športom definitivno povezani. Očitno to kaže, da je tisti šport, še posebej pa kajak, tisti odločujoči chill out faktor, ki me sprosti in navduši za nov zapis. Ni kaj, podobno kot so srfači obsedeni z vetrom in smučarji s snegom, smo kajakaši obsedeni z vodo. V Tacnu je bila danes prijetno visoka, bilo je ravno prav toplo, pa še dan se mi ni iztekal, kot se to mnogo prerado dogaja med tednom. Ura in pol je bila ravno tista doza, ki mi prijetno mrtviči vse mišice v telesu. Občutek prijetne utrujenosti. Mehkoba in hkrati moč vode ima podoben učinek kot puhasti pršič. Užitek.

In pomislim, kaj se še dogaja. Delo, stres. Delo v državni upravi ima vsaj eno prednost - ne veš sicer, kam greš, a ustaljeno hodiš tja. Delo v privatnem sektorju je včasih popolno nasprotje. Polno presenečenj. In prilagajanja. Gremo naprej, jutri bo nov, prijeten dan.

Nekatere so pri petdesetih še prav posebno ljubke. Soča na primer. Njenih petdeset je močnih, a uživaških. Ko linije so odprte, valovi so navihani in skale te prijazno odrivajo v tok. No, sem ter tja ti Soča tudi malo ponagaja. Da ostaneš zbran, da se spomniš kje ni podcenjevanja.

Pravzaprav se je dogovarjanje začelo že prejšnji dan, priliko gre pač izkoristiti. Koordinacija, nalaganje čolnov, opreme, vožnja in obvezna kavica v prijetni družbi kajakašev pred spustom. Še ne dvoletni Julien odkrije radost čipsa. Sonček nas greje, a voda vabi k sebi, tu izbire ni, odločitev je tukaj nedvoumna. Ritual vožnje čolnov na štart in avtomobilov na cilj. Preoblačenje. Priložnost za test novega Sandiline for Adidas suhega kompleta. In igro na valovih in med skalami, na meji med vodo in zrakom.

Moja izstopna postaja pride malo naprej od Trnovega, pravzaprav skoraj prehitro, a na vodi ni prostora za tveganje in napake. Trije nadaljujejo naprej skozi katarakt. Brzica presenečenja je dvema dokazala svoje ime, menda je bilo zabavno. Presenetljivo. Na cilju smeh in zlomljeno veslo.

Vožnja nazaj postreže s fantastičnimi barvami. Oddih za oči. Meglicami nad gozdom ob Rabeljskem jezeru. In komentarjem - Ta naša Slovenija je res prečudovita... četudi v Italiji.

Ne le narava, tudi kajakaši si ob prijetnem dežju oddahnejo. Meni je ob idealni vodi ratalo po kar nekaj letih spet odpeljat rampo v Tacnu, danes pa sem v Šentjakobu zgolj strašil s fotoaparatom. Naslednjič vzamem s sabo robo in varuško .

Ekola, pa je končno uspelo narediti čas po uroinpol .

Tik pred maratonom je pravi užitek, da odlaufaš standardni klubski krog rekordnem času .

Čutim, da bo nedelja prijetna! Za vse, ki se bomo klatili po ljubljanskih ulicah. Srečno vsem!