Wave-Spirit

Za sigurno se včeraj zmenimo, da pridemo danes na kosilo šele ob treh... in kako je danes? Normalno - mulček spi. In bomo zamudili.

V noči na torek se zasliši z Maksove sobe glas, kaj glas, rjovenje leva, pavijana in slona naenkrat. Letiva tja, zmeriva temperaturo - smo na 38,5 °C. Ni panike, ampak potrebna bo bolniška.

Tako kraljujeva z Maksom doma, jaz ga dopoldne rihtam z bolj ali manj ustaljeno rutino. Zjutraj vstanemo, sledi prepričevanje, da se vseeno splača lulat v školjko, potem zajtrk + čokoladica (ja, adventni koledarček), prepričevanje da je zobe tudi potrebno oprat, nakar se zadeva za nekaj časa umiri - dokler se mulec ne naveliča risank.Vmes mu dvakrat razložim, da če ga bo kaj začelo tiščat naj pove in bova letela na stranišče, seveda ob primerni odkupnini (čokoladica). Okrog poldne ga začnem prepričevat, da je zaspan - Maks se sicer ne strninja, zmatran je pa toliko, da niti stat ne more več. Nekako le gre odspat svojo rundo, vmes pride Karmen, jaz že skuham kosilo, pa letim potem v trgovino (ura umirjenih ritmov za ušesa)...

Ker pa je mulec sedaj doma že štiri dni se mu vedno bolj meša... igrače niso več zanimive, knjige so dobre samo še za prelagat, lačen ni, oziromna niti ne ve kaj bi si še lahko zmislil, pa začne razmetravat tisto, kar ve da ne sme. Življenje je treba naredit zanimivo, kaj ne? Staršem pa popuščajo živci, ne pomaga prepričevanje, lepa beseda, ne pomaga stroga beseda, nič. Danes smo sprobali vse od jutranjega dretja, ker mamice ni (je v službi), kakanja v hlače, dretja ker kosilo ni ta pravo, dretja ker se ne sme trgat bunkic z božičnega drevesca itd itd itd.

Zadnjič sem na ulici srečal družinske kolege, ki imajo 14 letnega mulca. Pa mi pravita: "Zdaj smo začeli dret se in loputat z vrati." Maks to počne pri dveh letih, ampak verjetno to sploh nima veze z leti. Očitno bo kar držalo - Prvih 25 let je najtežjih, potem ti hočejo pa svoje otroke poturit v varstvo...

Pa smo se je znebili! Končno. Prejšnji teden smo bili pri babici in gledam tisto gumijasto reč. Zguljena in z luknjo. Pokažem Karmen, ona pa Maksu:

• "Poglej kakšno luknjo ima duda, a jo vržeš v smeti?"
• "Ja!" in jo odnese.
• Preblediva. "Maks, a se zavedaš, kaj boš naredil?"
• "Ne!" in jo vrže v smeti.

Prvi večer je bilo malo krize, zdaj pa se je niti ne spomne več. Sicer se morda sliši popolnoma brez veze in enostavno, ampak ko enkrat sprobaš, ugotoviš da je to velik dosežek za živce staršev. Vsaj pozabit je ne bomo mogli več vzet s seboj.