Wave-Spirit

Spet smo imeli na obisku "strance". Na svoji poti iz Gradca, kjer študira, nazaj v rodni Niš se je kolegica Bilja za nekaj uric ustavila tudi v Ljubljani. Menda glas o Maksu (včasih bi lahko kar rekel, da kar njegov lastni glas) seže daleč in menda si ga je bilo potrebno ogledati.

In smo kolegici skuhali špagete (v bistvu se jih je zaluštalo meni), s katerimi je imela nemalo problemov (probajte si predstavljat, kako špagete napade nekdo, vajen niške kuhinje).

Večer je bil skorajda prekratek, Maks je v slovo le pomahal (ne vem kaj ga je pičilo), tako da sem moral Biljo kušnit v slovo še v njegovem imenu.

Danes smo ujeli en fantastičen dan na snegu. Vsake toliko je pač potrebno pozabit na svoj ego in izrabit fantastično vreme za lepo doživetje s familijo. Eko - včeraj smo prepičali sosede, da bo treba izrabit, kar nam je ponudila narava, zbasali smo dvoje sanke v avto in odbrzeli v Planico.

Toliko, da se enkrat vse poklopi - ambient, vreme, sneg in razpoloženje malih zverin (sosedova Sara je ravno tri tedne mlajša od Maksa). Menda je bilo to za Saro prvo sankanje, sicer pa sta imela oba enak izraz na obrazu - rahlo odprta usta, s kotički v nasmešek, široko odprte oči, kot dva klopka sta se držala sank, ki so jih po Planiških klancih vozili njuni starši. Ko pa so se sanke ustavile se je obema izvil: "Še!"

Slikce so v galeriji.

Karmen zjutraj odide na faks, midva z Maksom pa kličeva babico...

- Živjo!
- Živjo!
- Kako si Maks, a prideš kaj k meni?
- Ja!

In ga odpeljem... Kasneje se s Karmen dogovorijo, da lahko babi odpelje Maksa k frizerju. Menda se je držal zelo pogumno, brez jokanja... le dve solzici sta spolzeli po licih...