Wave-Spirit

Nekako sem si enkrat že davno tega obljubil, da ne bom opisoval istih stvari, kot vsi ostali. Ampak... skušnjava je prevelika... nikakor ne morem naredit nič pametnega... kar strmim v zaslon in cedim sline...

Enkrat sem se pripejlal z mojim starim avtom k enem mojstru (jaz pol škarika (avspuha) pod avtom, pol v prtljažniku), pa je rekel: "Ja, Matej, 5 jurjev, al deca bodo lačna..." Pa kaj dajejo take avionske nastavke na škarik (vsaj pol metra cevi je bilo v luftu, pa še nek kviht (originalni škarik) za lepši izgled na koncu, nič čudnega, da se je odlomil).

Maks, si slišal? Deca bodo lačna! No ja, bom vseeno še počakal. Ampak, cedim sline, cedim...

Ah, ja. Update na postu Wish list...

Črnega, hvala za vprašanje...

Pes peš prečka cestišče.

Ko Maks to zasliši smeha ni konca...

This weekend a good friend of mine (German, works in the middle of Sweden - "vukojebina") is commig for a visit to Slovenia. It was three years since we saw each other, so I'm very happy when his mail came into my mailbox. We organized really fast and contacted a friend from Zagreb to come around - it always was fun with this bunch of people.

I really need some travel again. Just pack the things together, put them in a car and "buon voyage". My time will come again!

V petek dopoldne je padla ideja: "Gremo na morje!" Vremenska napoved je bila primerna, prikolica prazna. In smo šli. Noč je bila malce nemirna (sicer, kaj bi pa pričakoval, Maks je spal pri naju), zato pa je bilo jutro toliko boljše. Mirno, v kampu je ravno toliko ljudi, da se zavedaš, da nisi sam. Plaže so prazne. Voda idealna! Pa se ti popoldne (kako pričakovano letos) sfiži vreme. Zdaj se stiskamo v predprostoru, Maks vozi avtomobilčke in skriva piksne piva in nikakor ne kaže želje po spanju. Ampak povem vam - uživam!

Moja Karmen spet klika po letalskih posnetkih naše ljube domovine in spravlja v digitalno obliko enk in ničel vse podatke, ki se jih da o vas zbrati. Ja, največji naročnik Geodetskega zavoda je davčna uprava, največji financer pa vsak od nas.

Tako Karmen vstaja še pred soncem, da ja kar najhitreje oddela svoj šiht, vsak hoče imeti nekaj od dneva in pri malemu pamžu Maksu potrebuje človek kar precej energije.

Kakorkoli, midva zgledno skrbiva za najinega sinka in ga ne izpostavljava vrtčevskemu kalupljenu več, kot je to nujno potrebno. Moja dnevna rutina se je tako spremnila. Namesto, da bi jo jadrno ucvrl iz postelje v službo sedaj preberem časopis in začnem s prvim soncem nežno buditi malo zverino. Ampak ta vrag hoče spat. Koneckoncev ni vikend in ni risank po televiziji, razloga za vstajanje tudi ni.

Po mučnih minutah, ko mi nekako uspe stlačit nanj novo plenico, prepričevanju, da zgolj v plenici pa res ne more v vrtec, oblačenju in pranju zob, pridem na vrsto tudi za preoblačenje tudi jaz. Verjetno bi bilo najbolje, da bi se po teh borbah stuširal, pa ni časa.

Pod eno roko zagrabim mulca, pod drugo oba nahrbtnika in jo jadrno ucvreva proti dvigalu, se vsedeva na Zlatkota in odkolesariva v vrtec. Primopredajo otroka vzgojiteljici spremlja ubrano zborovsko dretje, očitno je to model vzgoje, ki je v naših vrtcih prevzel primat nad ostalimi.

In potem, ...ah služba... stres izgine, življenje se vrne v umirjene tokove.