Wave-Spirit

Razmišljam o stavki, pardon - o stavkah v zadnjih nekaj letih. Natančneje, o tistih stavkah, ki jih organizirajo sindikati. Mar ni tako, da sindikati organizirajo stavko vsako leto? Tako kot društva organizirajo klubski dan enkrat letno. Naredi se "žur", postavi se neke zahteve, in holja, gremo v soboto žvižgat na ulice.

Pa je realna zahteva 600 € minimalne plače? Poglejmo tako - o tem se ne bodo zedinili. In dokler se o tem ne bodo zedinili je ne bomo dobili. Političnega poguma za določit številko ni, gospodarstveniki zatrjujejo eno, sindikalisti drugo. Do konsenza ne bomo prišli.

Na ulicah Ljubljane naj bi bilo 30.000 ljudi. Za eno uro. Po sredinem dosežku nogometne reprezentance je bilo na ulicah spontano vsaj trikrat toliko ljudi.

OK, sindikati so kul. Mislim, ful jih rabimo. Brez njih, bi nas še bolj stiskali. Ampak defnitivno, res definitivno pa ti sindikati nimajo neke prave vizije, kako se lotiti debate s politiki, gospodarstveniki.

Dragi sindikalisti. Naslednje stavke se udeležim tudi sam. Če bo imela pravo vizijo. Brez velikih govorov in s kakšnim brezplačnim volom in golažem sredi Ljubljane. Na sončno soboto, seveda. Vsekakor ne na delavnik. Sicer to ne bo več stavka, ampak štrajk.